Ljubljana, 3. oktobra 2026 – »Mesto obstaja zato, da lahko v njem živimo. Ne samo prebivamo. Živimo,« je na programskem kongresu stranke Ljubljana smo vsi poudarila njena sopredsednica mag. Urška Klakočar Zupančič. V svojem nagovoru je v ospredje postavila človeka, aktivno državljanstvo in politično kulturo, v kateri se demokracija ne konča na volilni dan.

Klakočar Zupančič je Ljubljano opisala kot skupni življenjski prostor različnih generacij, življenjskih zgodb in potreb. Po njenih besedah so mesto skozi čas gradile številne generacije, zato za drugačen pogled v prihodnost ni treba zanikati vsega, kar je bilo narejeno v preteklosti.

»Ni treba reči, da je bilo vse pred nami slabo, da bi lahko verjeli, da je prihodnost lahko še boljša,« je dejala. Politika po njenem potrebuje več optimizma, vendar ne takšnega, ki bi si zatiskal oči pred problemi. »Zame je optimizem odločitev, da prihodnost ni nekaj, kar se nam preprosto zgodi. Prihodnost je nekaj, pri čemer lahko sodelujemo.«

Ne le, ali je Ljubljana uspešna, ampak za koga je uspešna

Osrednje vprašanje njenega nagovora je bilo, čemu mesto pravzaprav služi. »Mesto obstaja zaradi ljudi, ki v njem živijo. Njegova vrednost se ne začne pri stavbah, sistemih ali institucijah, ampak pri življenju, ki ga omogoča,« je poudarila.

Ob tem je opozorila, da Ljubljana ni samo skupek stavb, cest, mostov, investicij in projektov. Vse to mesto potrebuje, vendar ima po njenem smisel samo, če služi življenju ljudi.

»Ne sprašujem se, ali je Ljubljana lepo mesto. Je. In na to smo lahko ponosni. Ne sprašujem se niti, ali je Ljubljana uspešno mesto. Sprašujem se, za koga je uspešna,« je dejala.

Posebej je izpostavila stanovanjsko vprašanje in položaj mladih. Tudi sama se, kot je povedala, ob svojih otrocih sprašuje, ali bosta čez dvajset let v Ljubljani še lahko ustvarila svoje življenje ali pa bo mesto zanju postalo kraj, kamor se bosta le vračala na obisk.

Dom po njenih besedah ni samo stanovanje, ampak tudi občutek pripadnosti ulici, parku, tržnici, reki in ljudem. Ljubljana mora zato ohraniti prostor za različna življenja: za otroke in starejše, študente in družine, podjetnike in delavce, ljudi, ki živijo sami, ljudi z oviranostmi ter tudi za živali, drevesa in reko.

»Turist mora biti v Ljubljani dobrodošel. Ljubljančan pa v Ljubljani ne sme postati gost,« je poudarila in mesto opisala kot »ekosistem življenja«.

»Človek se lahko umakne s funkcije, težje pa od odgovornosti«

Klakočar Zupančič je spregovorila tudi o svoji vrnitvi v politiko. Spomnila je, da je napovedala odhod iz nje in da je takrat svojo odločitev mislila resno.

»Danes pa stojim pred vami kot kopredsednica svoje politične stranke. In tega ne izgovarjam z zadrego. Izgovarjam samozavestno,« je dejala.

Kot razlog za vrnitev je navedla odgovornost do družbe. »Človek se lahko umakne s funkcije, težje pa se umakne od odgovornosti do družbe, če verjame, da lahko nekaj prispeva.«

Po njenih besedah politična aktivnost ni omejena na članstvo v politični stranki. Politično aktiven je tudi človek, ki sprašuje, dvomi, poda pobudo, sodeluje v svoji četrti, opozori na krivico, pomaga drugemu ali se postavi za človeka, čigar glas se težje sliši. »Družba niso neki drugi ljudje. Družba smo mi,« je poudarila.

Stranka, v kateri je dovoljeno reči: »Mislim, da nimaš prav«

Pomemben del govora je namenila tudi politični kulturi nove stranke. Po njenem stranka ne nastaja zato, ker bi Ljubljana potrebovala še eno politično organizacijo, ampak zato, da bi se politika ponovno približala človeku.

»Želim stranko, v kateri bom kot predsednica spoštovala ljudi in v kateri bom tudi sama pričakovala, da me drugi ustavijo, ko menijo, da nimam prav,« je dejala.

Kot eno od značilnosti drugačnega vodenja je izpostavila tudi kopredsedstvo. Zanj pravi, da ni samo organizacijska rešitev, ampak izraz prepričanja, »da vodenje ne pomeni, da mora biti vedno en človek nad vsemi drugimi«.

Želi stranko, v kateri nestrinjanje ne pomeni sovraštva, v kateri lahko član predsednici pove, da nima prav, in bo slišan, ter v kateri »znanje šteje več kot bližina vodstvu«.

Demokracija mora živeti tudi dan po volitvah

Klakočar Zupančič je lokalno raven označila za hrbtenico demokracije, saj ljudje prav v mestih in občinah politiko najbolj neposredno občutijo v svojem vsakdanjem življenju – pri vrtcu, avtobusu, knjižnici, ulici ali pri tem, ali jim občinska uprava pomaga rešiti problem.

Po njenem mora biti zato skupno dobro mesta in ljudi v središču odločitev. Ljubljana ne potrebuje razvoja zaradi razvoja samega, temveč razvoj, ki ljudem omogoča, da v mestu ostanejo in dobro živijo.

Pred lokalnimi volitvami je posebej izpostavila sodelovanje prebivalcev. »Demokracija mora živeti tudi dan po volitvah,« je poudarila. Volitve po njenem niso le odločanje o tem, kdo bo vodil mesto, temveč tudi o tem, ali ljudje verjamejo, da lahko sodelujejo pri oblikovanju njegove prihodnosti.

Svoj nagovor je sklenila z mislijo, da Ljubljane ne želi predstavljati kot mesta, ki je bilo izgubljeno, ampak kot mesto, katerega zgodbo je mogoče skupaj ustvarjati naprej.

»Ni nam treba živeti enakih življenj, da bi lahko živeli skupaj. In prav zato mora biti v središču politike človek. Ne oblast. Ne funkcija. Ne projekt. Človek.«