Na pobudo dr. Antona Ropa je 29.9.2026 v Ljubljani potekalo javno omizje »Urbanizem v Ljubljani: stari problemi in novi izzivi«, namenjeno razpravi o prihodnjem prostorskem razvoju Ljubljane, kakovosti bivanja, prometu, stanovanjih, zelenih površinah, upravljanju voda ter prilagajanju mesta podnebnim spremembam. Na omizju so sodelovali prof. mag. Peter Gabrijelčič, Aleš Prijon, dr. Maja Simoneti, dr. Lidija Globevnik in mag. Urška Klakočar

Zupančič. Pogovor je moderiral dr. Pavel Gantar, gostitelj omizja pa je bil dr. Anton Rop.  Dr. Anton Rop je v uvodu poudaril, da je urbanistično načrtovanje eden ključnih temeljev kakovosti življenja v mestu. Ljubljana se tako kot druga sodobna mesta sooča z vprašanji trajnostne mobilnosti, prilagajanja podnebnim spremembam, zagotavljanja zelenih površin, dostopnosti stanovanj ter ustvarjanja vključujočih skupnosti. V ospredju mora biti po njegovih besedah predvsem vprašanje, v kakšnem mestu želimo živeti in kako zagotoviti, da se bodo ljudje v Ljubljani počutili dobro in doma. 

Pomemben del razprave je bil namenjen tudi načinu sprejemanja urbanističnih odločitev. Sodelujoči so odprli vprašanje, ali so prebivalci mesta predvsem uporabniki storitev mestne uprave ali pa morajo imeti aktivnejšo vlogo pri oblikovanju prostora, v katerem živijo. Razprava je izpostavila pomen pravočasnega vključevanja prebivalcev, civilnih iniciativ in stroke v prostorsko načrtovanje ter vprašanje, kako zagotoviti, da se javni interes pri razvoju mesta ne izgubi med različnimi zasebnimi in investicijskimi interesi. 

Prof. mag. Peter Gabrijelčič je opozoril, da se v prostorskih in prometnih problemih Ljubljane odraža širši problem razvoja Slovenije – opuščanje ideje policentričnega razvoja države. Ta temelji na tem, da razvoja, delovnih mest, stanovanj, storitev in infrastrukture ne koncentriramo zgolj v enem središču, temveč zagotavljamo primerljive možnosti za življenje in delo tudi v drugih regionalnih središčih. Pretirana koncentracija dejavnosti v Ljubljani po njegovem povečuje pritisk na stanovanja, promet in prostor v prestolnici, hkrati pa razvojno prazni druge dele države. 

‍Dr. Maja Simoneti je opozorila, da podnebne spremembe niso več oddaljen problem, ki ogroža ledenike in severne medvede, temveč neposredno ogrožajo zdravje in življenja ljudi. Ljubljana je zaradi segrevanja in vročinskih valov posebej izpostavljena – tudi letošnje poletje je pokazalo, da dolgotrajna vročina postaja nova realnost, na katero se mora mesto prilagoditi. Ob tem je spomnila, da nas je pandemija spet opozorila na pomen 15-minutnega mesta – mesta, v katerem so osnovne storitve, zelene površine, šole, trgovine in druge vsakodnevne potrebe dosegljive peš ali s kolesom v neposrednem bivalnem okolju. Kot enega najuspešnejših primerov preobrazbe je izpostavila Pariz, kjer je spremembe omogočilo tudi dolgoletno vključevanje prebivalcev v odločanje in participativni proračun. Po njenem mora zato Ljubljana spremeniti tudi način razmišljanja o svojem razvoju. Namesto tekmovanja v tem, koliko priznanj bo mesto prejelo, mora vzpostaviti tesnejši stik s svojimi prebivalci, razumeti njihove potrebe in jih vključiti v načrtovanje sprememb. Prav sodelovanje z ljudmi je namreč pogoj, da so lahko tudi velike in zahtevne urbane preobrazbe dolgoročno sprejete in vzdržne. 

Aleš Prijon je ocenil, da v Ljubljani vlada kaotična urbana politika, kar je povezal tudi s pomanjkanjem demokratičnega odločanja o prostoru. Opozoril je, da je imel župan skoraj dve desetletji zagotovljeno večino v mestnem svetu, medtem ko so se možnosti prebivalcev in stroke za dejansko sodelovanje pri odločanju o razvoju mesta zmanjševale. Sistemsko moramo ponovno omogočiti, da lahko pri odločanju o prostoru sodeluje več ljudi in da imajo prebivalci dostop do informacij, še preden so ključne odločitve sprejete. Kot enega ključnih problemov je izpostavil »dogovorni urbanizem«, pri katerem se prostorske rešitve oblikujejo skozi dogovore med mestom in posameznimi investitorji, namesto da bi bilo izhodišče javni interes. Posebej je opozoril na razliko med javnim povabilom in javnim natečajem. Javni natečaj omogoča primerjavo različnih strokovnih rešitev in presojo strokovne žirije ter s tem zagotavlja večjo transparentnost in varovanje javnega interesa. Prijon na pomen natečajev opozarja že vrsto let; javno jih je označil tudi kot pomembno protikorupcijsko varovalko. Kot primer posledic takšnega načina prostorskega odločanja je navedel Schellenburg, za katerega je ocenil, da se projekt v takšni obliki ne bi mogel zgoditi, če bi bila rešitev izbrana na javnem urbanistično-arhitekturnem natečaju. »Pri urbanizmu kriterij ne more biti zgolj interes investitorja. Kriterij mora predvsem biti javno dobro,« je opozoril. 

Dr. Lidija Globevnik je poudarila, da vode v mestu ne smemo razumeti zgolj kot reko in njeno nabrežje, plovno pot, kanalizacijo ali komunalno infrastrukturo. »Voda je sistem. Ljubljana živi ob vodi in nad vodo, vendar se tega kot prebivalci premalo zavedamo,« je izpostavila. Ključno je razumeti celotno pot vode skozi mesto – kje voda pade, kje se zadrži in ponika, kako se pretaka po površju in pod njim ter kam jo s svojimi posegi preusmerjamo. Opozorila je, da prostor še vedno prepogosto obravnavamo sektorsko. Vsaka nova pozidava, cesta, krožišče ali dovoz, vsako tlakovanje površin in tudi odstranjevanje dreves vplivajo na vodni režim, zmanjšujejo sposobnost tal za zadrževanje in ponikanje vode ter spreminjajo njeno pot. Z vsemi temi posegi smo načeli zmogljivosti vodnega sistema Ljubljane. Zato urbana prenova ni zgolj vprašanje oblikovanja prostora, temveč tudi vprašanje, kako poseg vpliva na vodni sistem in njegovo odpornost. Ljubljana po njenem potrebuje celovito vodno strategijo in vodno karto mesta, ki bi omogočili, da prostorskih posegov ne presojamo vsakega zase, ampak glede na njihov skupni vpliv na vodni režim. Ob zelenih koridorjih moramo zato enakovredno načrtovati tudi modre koridorje ter ohranjati prostor za zadrževanje, ponikanje in naravno odvajanje vode. Globevnik je opozorila, da evropska politika vodne odpornosti že temelji na celovitem upravljanju voda, naravnem zadrževanju vode in obnovi vodnih ekosistemov. Ljubljana mora zato vodo začeti obravnavati kot enega ključnih sistemov mesta in jo vključiti prostorsko načrtovanje že na začetku – ne šele takrat, ko posledice posegov v prostor postanejo problem. 

Mag. Urška Klakočar Zupančič je vprašanje urbanizma osvetlila skozi svoje nekdanje sodniško delo na področju etažne lastnine in pripadajočih zemljišč. V razpravi se je dotaknila predvsem neurejenih lastniških razmerij v starejših stanovanjskih soseskah ter vprašanja zaščite zemljišč, zelenic in parkirišč, ki so bila ob gradnji namenjena skupni uporabi stanovalcev. 

Dr. Pavel Gantar je razpravo zastavil širše – skozi vprašanje urbane politike in vloge prebivalcev pri odločanju o mestu. Ljubljana je v zadnjih dveh desetletjih naredila več pomembnih korakov, med drugim pri omejevanju avtomobilskega prometa v središču, urejanju nabrežij Ljubljanice in novih povezavah za pešce in kolesarje. Hkrati ostajajo odprti veliki izzivi javnega potniškega prometa, stanovanjske politike, zgoščevanja mesta, okolja in prilagajanja podnebnim spremembam. Med konkretnimi vprašanji, ki jih je odprlo omizje, so bili tudi prihodnost javnega mestnega prometa in morebitnega tramvaja, posledice nadaljnjega zgoščevanja mesta, gentrifikacija in turistifikacija, prihodnost mestnih vpadnic, upravljanje voda ter Vizija Ljubljana Supermesto 2045.  Skupna nit razprave je bilo vprašanje, kako Ljubljano razvijati tako, da bo njen prihodnji razvoj izhajal iz kakovosti življenja ljudi, javnega interesa in strokovno utemeljenega prostorskega načrtovanja ter da bodo prebivalci pravočasno vključeni v odločitve o prostoru, v katerem živijo.