Na pobudo dr. Antona Ropa je danes v Ljubljani potekalo javno omizje »Od izbire do vpliva: Demokracija se ne konča na volilni dan«, namenjeno razpravi o demokratičnem načinu vodenja, vključevanju ljudi v odločanje, transparentnosti oblasti ter odgovornosti nosilcev javnih funkcij. Na omizju so sodelovali dr. Anton Rop, dr. Srna Mandič, dr. Andrej Lukšič, dr. Pavle Gantar, Jani Sever, Borut Hočevar, Matevž Barbič in dr. Klemen Grošelj.

Omizje je potekalo v tednu, ko smo obeležili Mednarodni dan demokracije. V ospredju razprave je bilo vprašanje, ali je demokracija danes lahko omejena zgolj na volitve ali pa mora ljudem omogočati dejanski vpliv na odločitve tudi med mandatom.

Dr. Anton Rop je poudaril, da mora Ljubljana poleg razvojnih ambicij narediti tudi korak naprej pri načinu odločanja in vključevanju prebivalcev. »Če bomo dobili priložnost, Ljubljana ne bo samo najlepše mesto, ampak tudi najbolj demokratično,« je napovedal Rop. Po njegovih besedah bi bilo mogoče sodelovanje ljudi pri odločanju o njihovi prihodnosti okrepiti na različne načine, med drugim z zbori občanov, večjo vlogo četrtnih skupnosti in participativnim proračunom. Te mehanizme bodo vključili tudi v svoj program.

»Mislim, da bomo v Ljubljani priča demokraciji, pri kateri bomo soočali različna mnenja, stališča, sprejemali odločitve na osnovi mnenj ljudi, poslušali bomo ljudi in jih bomo tudi upoštevali,« je dejal Rop. Opozoril je, da Ljubljano že skoraj dve desetletji vodi isti župan in da se pomanjkanje različnih pogledov in dialoga po njegovi oceni kaže tudi v nastajanju civilnih iniciativ ter protestih prebivalcev v različnih delih mesta.

Dr. Pavle Gantar je opozoril na pojav demokratične utrujenosti in omejitve predstavniške demokracije. »Demokratične politične ureditve so pod pritiskom, načenja jih populistična in radikalna politika, razgradnja pravne države, predvsem pa je v resni krizi predstavniška demokracija. To opažamo po svetu, v Evropi in na žalost tudi v Sloveniji. Že zdavnaj se je izkazalo, da predstavniška demokracija z rednimi volitvami, praviloma na štiri leta, na katerih podelimo mandat predstavnikom, ki v našem imenu upravljajo državo ali lokalno skupnost, ne zadostuje več. To še zlasti velja na lokalnih in regionalnih ravneh. Prav zato potrebujemo deliberativno demokracijo,« je dejal.

Dr. Andrej Lukšič je izpostavil potrebo po modelu demokratičnega odločanja, v katerem se stališča ne oblikujejo zgolj z glasovanjem, ampak skozi komunikacijo in kakovostno soočanje argumentov. Tak proces mora temeljiti na interdisciplinarnosti in inkluzivnosti.

Dr. Srna Mandič je deliberativno demokracijo opisala kot proces vsebinske razprave o skupnih problemih: »Deliberativna demokracija pomeni, da iščemo način, kako lahko več ljudi vsebinsko razpravlja o skupnem problemu na demokratičen način. Vsak mora imeti pravico biti slišan, nihče ne sme biti zasmehovan in vsi moramo biti odprti za argumente drugih. Za to potrebujemo dober demokratični forum.« Kot konkreten primer je bila izpostavljena stanovanjska politika, pri kateri kakovostnih rešitev ni mogoče oblikovati brez sodelovanja javnega sektorja, stroke, zasebnega sektorja, civilne družbe, lokalnih skupnosti in prebivalcev. Tudi izhodišča omizja so stanovanjsko politiko opredelila kot primer kompleksnega problema, pri katerem oblast sama ne more zagotoviti vseh rešitev.

Dr. Klemen Grošelj je na primeru Srbije opozoril na razliko med obstojem volitev in dejansko kakovostjo demokracije. »V Srbiji deliberativne demokracije ni. V tovrstnih sistemih volitve neredko postanejo sredstvo legitimacije trenutne oblasti in potrjevanja njene politike kot edine prave,« je dejal. V tem delu razprave je bilo odprto tudi širše vprašanje, kaj se zgodi z demokratičnimi institucijami, kadar se politična, poslovna in osebna omrežja moči prepletajo, ter kakšne varovalke so potrebne za ohranjanje zaupanja v javne institucije.

Jani Sever je opozoril na paradoks sodobnega javnega prostora, v katerem imamo vedno več možnosti za izražanje mnenj, vendar to še ne pomeni, da se tudi slišimo. »Včasih so bili uredniki medijev vsebinski vratarji, danes to vlogo prevzema algoritem,« je dejal.

Izkušnje prebivalcev pri sodelovanju z mestno oblastjo sta predstavila tudi Matevž Barbič iz civilne iniciative Ohranimo Dravlje in Borut Hočevar iz Iniciative za Štepanjsko naselje. Opozorila sta predvsem na pomanjkanje pravočasnih informacij in na odnos mestne oblasti do prebivalcev. Pomemben del razprave je bil zato namenjen transparentnosti oblasti, integriteti institucij, nadzoru nad oblastjo ter jasnemu ločevanju javnega in zasebnega interesa. Osrednje vprašanje je bilo, kako zagotoviti, da ljudje pri pomembnih odločitvah niso vključeni šele takrat, ko je rešitev že pripravljena, temveč že pri opredelitvi problema in iskanju možnih rešitev.

Dr. Rop je ob tem odprl tudi vprašanje omejevanja politične moči in zaporednih županskih mandatov ter predstavil pobudo, ki jo je pripravil skupaj z mag. Urško Klakočar Zupančič in po kateri bi bilo število zaporednih županskih mandatov v večjih občinah omejeno na največ tri.